V času besne novoletne evforije obvezne vzhičenosti so bolj in manj resni mediji redno poročali o bolj ali manj duhovitih zaobljubah znanih osebnosti, kaj bodo v novem letu zares naredile in česa ne. Ker se na Malenkost mediji s podobno nujnimi vprašanji niso obračali, je slednja, poslušajoč abotne napovedi o hujšanju, iskanju samih sebe in rasti duhovnosti dopustila vedno bolj pereči slabi vesti nad zanemarjanjem spletne strani, da bruhne na površje ter postane konstruktivna kritika, kajti slednja menda obrodi sadove, prej ali slej. Zgodilo se je raje slej, saj smo že krepko v januarju in novoletne želje že ne veljajo več, pravijo, zato pa je čas, da se uresniči obljuba. Tu je!

Poskus asfaltiranja

Da je zima, nam je danes vsem jasno in znano dejstvo, ki ga ni treba posebej omenjati.  Računamo na "žlavs" pod nogami, na kupe snega  pred blokom, ki nam kradejo dragocena parkirna mesta, in z enim ušesom venomer poslušamo, ali so ceste splužene ali poledenele. A novembra smo iz enakega razloga bili navajeni, računati na toplo sonce, flisast puli in superge, kofe zunaj in suho zemljo. Vsak naslednji dan je bil avtomatično delovni dan, kdo pa je ob prekrasnih suhih in sončnih 16 stopinjah sploh pomislil na mraz, dež, burjo in celo sneg.

Ker se je cestno podjetje prav takrat  lotilo popravljanja ceste pod vasjo - meteorne vode mestoma spodkopavajo nasutje in delajo udore - smo nemudoma pomislili, da bi se prištulili zraven in hitro poasfaltirali vhod iz ceste proti portonu. Višina ponudbe pa nas je odvrnila od želje, da se jim kamorkoli prištulimo, in smo še zadnje sončne dneve uporabili za organizacijo naše ekipe, ki bi asfalt iz baze v Sežani pripeljala do sem, pa bi ga razgrnili kar sami - valjar in greblje imamo, cena pa bi bila občutno nižja  in delo zagotovo narejeno skrbno in tako "ku boh zapove". Ko smo se končno le zedinili in je Denis plemeniti Pečo oddelal svoje takratno delo na drugih gradbiščih, pa je usekala burja in je pritisnil mraz, tako da ni nikomur več padlo na misel, tvegati furo asfalta iz Sežane do  gradbišča, saj bi zanesljivo pripeljal le še ogromno smrdljivo črno kepo. Tako je asfaltiranje preloženo na, zdaj smo se s tem že sprijaznili, pomlad. Takole pa smo pripravljali podlago:

Kamnito dvorišče in porton

O ukradenih najlepših škrlah smo že poročali. A takrat še nismo vedeli, koliko nepredvidene muke, časa in dodatnega denarja bo potrebnih, da dvorišče dotlakujemo. Pod vasjo resda še danes ležijo kupi kamenja, ostanki naših hiš, kar jih še ni vgrajenih v letno kuhinjo, fasade, škarpe in škarpice, ter proti koncu še v tla. A kamen ni enak kamnu, nekateri se enostavno zdrobijo, drugi so gnili, spet tretji nimajo žile, po kateri bi jih lahko klali na škrle, v končni fazi pa se zadeva zreducira na zelo banalno težavo: kamni so težki, in prekopavanje kupov, da bi morda na dnu gomile našli prave kamne, zahteva Denisa in njegovo rdečo Kuboto pošast, kar spet zahteva čakanje nanj, saj človek vendar dela. Zlasti pa smo se nenehno jezili, kaj nam je tega treba bilo. Končno se je izpod gomil po zamudnem premetavanju le pojavilo precej zglednih kamnov, ki so se bili voljni razklati, in mukotrpno smo jih zvozili na dvorišče, jih, ko je vreme dovolilo, tudi položili in sfugirali. Precej kasneje kot smo mislili in nekaj denarcev manj kot nameravano je dvorišče je gotovo.

Pa ne da se je delalo le po tleh. Zrasla je tudi škarpa med nami in najljubeznivejšim sosedom, pravzaprav se je znova pojavila, saj smo jo pred letom dni porušili, da bi zagotovili možnost dovoza na dvorišče. Med najljubeznivejšim sosedom in nami se znova dviga kamnit zid, a žal prenekatere glasne  pridige, lamentacije in litanije, ki so botrovale njegovemu nastanku, sodijo med tiste dogodke, ki bi jih Malenkost rada pozabila, zato bomo molče ustregli.

Zgodba okrog portona je daljša, saj se je začela pri iskanju elektromotorčkov za odpiranje dvokrilnih vrat, predvideti je namreč treba odprtine na pravih mestih v škarpi in podpornih stebrih za porton, ter do njih pripeljati elektriko. Da smo opravljali ježev posel k sreči nismo vedeli, sicer Fikret zagotovo ne bi dvakrat delal odprtin in  jih dvakrat zapolnjeval, vsakič seveda z obilico klesanja in kletvine.  Kajti, tako smo se odločili, elektromotorčov ne bomo dali. Vrata se bodo odpirala na roko. Ker bodo polna, visoka in široka, bi burja brez težav potrgala odpiralne mehanizme, ki so dragi, da zabolita srce in "tošel" istočasno. Poleg izdelovanja in zapolnjevanja odprtin smo po nepotrebnem vznemirjali dva obrtnika, tistega za mehanizem in onega za kovinski vratni okvir, ki smo se jima na koncu zahvalili za sodelovanje. Sedaj bomo nadlegovali le še Damjana mizarja, da naredi polna lesena vrata - dvoslojna, z navzkriž položenimi plohi. Ker Damjan trenutno smuča nekje v Franciji, za to dodatno delovno nalogo še ne ve, predpostavljamo, da bo navdušen.

                                                               .. in končno, domov grede, iz ceste.

Kopalnico ima, kopalnico ima!

Tu ni bogvekoliko prostora za ustvarjalno debato - Marko vodovodar je kup sanitarne keramike iz kleti večje hiše raznesel na prava mesta in jih montiral. Ker so kopalnice naša zelo boleča točka, serviramo le slike. Boljši del novice o montirani kopalnični opremi pa je, da se za manjše potrebe lahko uporabljajo pisoarji in stranišča, za kar so bil prej pristojni grmički pod in nad vasjo. A ker čistilna naprava še ne deluje (o tem upamo poročati  v tednu dni), se za večje potrebe še vedno nedolžno pogleda okrog sebe in brez orodja zavije po vaški cesti navzgor. Malenkost deluje podtalno, ker s sabo za "zavaravanje neprijatelja" vzame fotoaparat in zatrjuje, da išče škrle in fotografira naravo.

Če še nismo objavili - iz vseh pip teče krasna hladna voda. Topla pa bo takoj, ko Boris priklopi bojler (do konca januarja).

Bazen v mansardi ali kako smo delali teraso

Najlepšo in tudi najdebelejšo teraso daleč naokoli (izpust iz drenažnega sloja je 25 cm pod njenim vrhom, kar pomeni, da je izolirana tako, kot je treba) je doletela usoda najmlajšega otroka - z njim se ukvarjaš le, če ti ostane kaj časa, čeprav veš, da bi se moral. Reva nas je čakala vse lepe sončne tople dneve, ko smo se ukvarjali z dvoriščem in portonom; resda je Fikret vedel, da ga na njej čaka najbolj zoprno delo od vseh - brušenje in dolbenje polic iz kraškega kamna, da bo obroba nalegla na vijake, s katerimi je na tla pritrjena pergola, in je raje naprej vzel dvorišče kot teraso, ma ni za zamerit. Fikret, ki je brusil, in naš "Bosanc" ključavničar Srečko iz Senadolic , ki je brušenje povzročil, sta si  po končanem delu ob pivu in kofetu izmenjala najiskrenejše izraze moške ljubeznivosti - "Fikro, eden se je moral pretegnit, drgač bi se pej jest" in zadeva je ad acta.

Preden je postala ad acta, pa smo imeli precej, k sreči, nepotrebnih skrbi. Preden se je začel dež, je Fikret uspel narediti obrobo. S čimer smo bili zadovoljni, saj je bil najtežji konec dela opravljen. A ko se je začelo deževje, ki izza obrobe ni imelo kam odtekati, se je zadovoljstvo umaknilo skrbi, češ, kaj, če bo zamakalo v dnevno sobo? ... Fikret je pred novim letom čez teraso položil folijo in jo pritrdil, Malenkost pa je vsakič, ki je prišla mimo, iz črnih bazenčkov črpala vodo (to je strokovni izraz za "je vodo s plastično smetišnico metala preko ograje").

Ni zamakalo. Samolepilne folije hidroizolacije so zdržale, svoje je dodal še Mapei premaz, in očitno je delo napravljeno tako kot je treba. V začetku januarja je terasa končana - nanjo smo položili stare planete iz podstrešja ene izmed hiš. Ena a s črtico:

Blowerdoor test: 0,57 v manjši hiši in 0,20 v drugi hiši

Konec dober, vse dobro, pravijo, in res je tako. Precej airstop trakov, nalepk in zrakotesnega purpena je šlo že pred testiranjem, nekaj pa tudi med testiranjem, ko smo pozabili na novonastalo luknjo v stari kantini, ki jo je električar Sajo malo pred tem zvrtal za razvod kablovja po bodočem družabnem prostoru - čeznjo je namreč pihalo med stenami in estrihi, pa ne za dolgo. Glede na neskončno število elektroomaric, ki jih imamo skoraj v vsakem prostoru, smo se posvečali tudi njim, pa tudi kaki vtičnici.

Ni pihalo pri nobenem oknu, čez nobeno steno, in čez noben stik plošča / stena / streha. Zidaki Wolf zares omogočajo zrakotesno gradnjo, od posameznega graditelja pa zavisi, koliko se bo posvečal tesnenju instalacijskih cevi in prebojev.

Dobimo pravo elektriko in začnemo meriti porabo za ogrevanje

17.12.2009 je prijazni gospod Marino iz Elektro Primorske kljub temu, da je Malenkost prav kurasto pozabila soglasje doma, izklopil gradbeno in priklopil  pravo elektroomarico. Pred tem se je seveda storilo še marsikaj, kot na primer prebijanje ceste, saj je "štrom" na nasprotni strani, potem kopanje ob cesti pri kanalu za odtekanje meteorne vode, pa vklop v predpripravljeno cev pod kamnitim zidom pred portonom. Zasluge gredo čisto vsem, pa tudi električarjem, ki so skakali k nam po potrebi, vsakič, ko smo jih potrebovali.

Odtlej poskušamo meriti porabo elektrike za ogrevanje:  edini porabnik, razen sporadične luči in mešalca, je toplotna črpalka; razpolagamo s porabljenimi kilovatnimi urami; toplotna črpalka je nastavljena na minimum, torej na 25 stopinj; cevi, ki iz odprte strojnice peljejo toplo vodo v sistem talnega gretja v obeh hišah so še neizolirane; ogrevamo 220 m2. Torej vsi potrebni parametri. Ampak. Čez božič in novo leto smo pustili po dve okni odprti na ventus; vhodna vrata so, kadar se dela, praviloma odprta, čeprav se Malenkost jezi. In dvakrat se je zgodilo, da hiši nekaj dni zapored nista bili ogrevani - enkrat je Malenkost kabel vtaknila v vtičnico s samo 10 Amperi in je varovalka opravila svoje delo, drugič pa je NEKDO enostavno ugasnil toplotno črpalko in jo pozabil  znova prižgati.  Ker pa ima vsaka slaba plat tudi svoj dobri konec, smo ob teh jezljivih prilikah ugotovili, da je v hiši z debeljšimi zidovi kljub petim dnem brez ogrevanja še vedno 14 stopinj.

Vsakršna statistika porabe bi spričo teh neobičajnih pogojev klavrno odstopala merilom kredibilnosti. Zato začenjamo znova ...

Dobimo stopnice!

Tik pred novim letom Damjan in Rado uspeta montirati stopnice v obeh hišah - resda manjkata zaključni letvi, a stopnice so tu in zdaj bomo končno nehali mazati stene, ko smo s čevlji stopali na kovinske nosilce stopniščnega ogrodja. Pomanjkljivost stopnic, dokler so na ostalih talnih površinah še estrihi, je le v tem, da se na njihovi temnorjavi površini vidi prav vsak prahec, zato Malenkost po tleh polaga brisače, ki prestrežejo vsaj pol čeveljne svinjarije. Druge polovice pa ne.

Montaža rekuperatorjev in hišnega vodnega črpališča

Hoteli smo ju še pred novim letom, a prispela sta v drugem tednu januarja, in veseli smo jih bili tudi takrat. Montaža rekuperatorja pod stopnišče v manjši hiši se je obnesla dobro, čeprav je prostor že zaprt z gips steno in se je treba nerodno sklanjati. V večji hiši pa montaža sploh ni bila problematična, le dovod elektrike je bil narejen na napačno višino in smo nadometno napeljavo zakrili s plastičnim kanalčkom, ki Boljše Polovice ne bo oviral pri gospodarjenju v njegovem servisnem območju motorjev. Zato smo rekuperator obesili pod strop.

Se je pa Mitsubishi med tem, ko smo se odločili za tip rekuperatorja Lossnay, in med montažo, izkazal z izboljšavo naših izbrancev. Imajo večjo učinkovitost. Lepo, če le ne bo morala Malenkost zaradi tega dopolnjevati  in popravljati dokumentacije za subvencijo! Izpolnjevanje obrazcev je namreč hujše kot ruvanje zob.

Kantina in letna kuhinja

Letna kuhinja je dobila tekočo vodo in elektriko, kantino pa smo po novem letu izpraznili navlake in se lotili krpanja in fugiranja sten. Dela so se šele začela in potekajo, kadar je zunaj dež in zunanja dela niso možna.

Družabno življenje

Dež in mraz sta storila, da je naše družabno življenje čisto na psu, saj nismo spekli niti ene peke niti zakurili ognja. Kofe pa še vedno poteka, čeprav se zaradi deložacije kuhinjskega kotička kuha kar na pultu letne kuhinje, kamor smo prinesli ubogi zanemarjen Mirin štedilnik. Dobrota je sirota, in Mira dobi novega, saj je tale že čisto zdrgnjen, predvsem pa nepopisno zasmojen od neštetih zrnc sladkorja, ki zletijo mimo posode in karamelizirajo. Peka gor ali dol - tudi pri kofetu smo še vedno dobre volje: